Petek, 18. 05. 2012 16:15
danes je:
Blogi
Priložnost
avtor:
Darja Ušaj
| kdaj:
23:45, 27.01.2010
Povedali so mi, da lahko tukaj kaj napišem, pa je napočil ta čas. »Še ena lepa priložnost,« mi odzvanja v glavi.
Koliko priložnosti v teh dneh. Nekatere vzbujajo strah, druge dajejo zagon. In, če imamo vsaj kolikor toliko moči v sebi, postane vsem njim skupno le eno: Radi bi jih zagrabili. Radi bi vsaj poskusili… Radi bi uspeli!
Koliko nas je, ki besedo »priložnost« poznamo le v službenem kontekstu: Priložnost, da si zgradim kariero; priložnost, da napredujem; priložnost, da si pridobim ime; priložnost za višjo plačo; priložnost, da se spet kaj novega naučim; priložnost za dober ugled; priložnost, da me bodo cenili, me poveličevali … Prav slednje je velikokrat tisto, po čemer človek danes najbolj obupno hlasta in kar ga žene celo do te mere, da na koncu izgubi vse, kar pravzaprav lahko - samega sebe.
Ali si lahko kdaj srečen tudi takrat, ko delaš nekaj »brez rezultatov«? Nekaj česar ni videti ali vsaj … drugi tega ne morejo videti. Četudi ti tedaj ne ploskajo, delaš v resnici nekaj, kar te… hm… dela živega! To so lahko preproste stvari. Skuhaš pašto. Se pelješ s kolesom. Gledaš zvezde … Nasprotno temu stoji želja, da bi bil perfekten. Čim več skušaš stlačiti v 24 ur, tem boljši človek si. Ali vsaj…tako je danes. Strokovnjaki so pretiranemu naprezanju za željo po pohvalah in priznanjih postavili pod skupni imenovalec: »burn-out«, »izgorelost«, »iztrošenost«, ki je lahko posledica celo več kot dvajsetih let tega, ker človek ni znal ali pa niti ni hotel več prisluhniti samemu sebi. V svojih zadnjih močeh je postal podoben petrolejki, ki najmočneje zasveti, preden dokončno ugasne.
»Ni nemogočih poti«, je pisal Tomaž Humar. Pa jih res ni? Res je, ljudje si sami postavljamo meje in ovire – v svojih glavah namreč, bogovi pa tudi nismo. Za pokojnega alpinista so bile zadnje poti vendarle nemogoče. Narava ga ni spustila naprej. Spomnila ga je, da je le človek. Da so na tem svetu vselej steze, ki želijo ostati neprehojene, nedotaknjene, neokrnjene - tako kot je narava sama.
Človek je del narave. Tudi on želi nekje v sebi ostati neokrnjen, neohromljen od napornega sistema, ki ga neumorno bremeni. In misli, da zmore vse – da mora zmoči! Da je bog. Tempiran je na sekundo, čas za družino in prijatelje mu ne pomeni več dosti. Če dobi nenapovedan obisk, si pri sebi naivno misli: »Sredi vseh teh pogovorov bi lahko bilo že marsikaj bolj pametnega postorjenega.« Pa ni res. Nihče ne bo mogel nikoli nadomestiti pristnega človeškega stika, ki ga lahko imamo samo eden ob drugem - kljub vsej sodobni tehnologiji, s katero mislimo – spet - da smo bogovi. Le kaj pomeni več kot človek pred nami? Ali pa ga imamo raje za ekrani, ker smo se ga začeli bati? Bojimo se samih sebe.
Človek je del narave. In če se odtuji naravi, se odtuji samemu sebi.
Prav to pa je lahko priložnost. Priložnost, da začnem drugače živeti. Fraza »zdrava kmečka pamet« mi je bila že od nekdaj všeč. Ljudje smo morda že pozabili nanjo. Vrnitev k naravi - vrnitev v paradiž… to je tisto, kar nas bo znova poživilo in naredilo takšne kot smo se rodili – ljudi!
Zato je danes priložnost.
Priložnost, da razbijem zaspano vsakdanjo rutino in si dovolim biti spontan.
Priložnost, da povem svoje razmišljanje naglas.
Priložnost, da grem sredi delovnih dni na vrh bližjega hriba in zavriskam: »Kekeeeec, Ružleeee!!!« :)
Priložnost, da se naspim kot dojenček.
In če je treba – tudi zjočem kot dojenček.
Priložnost, da vprašam otroka: »Ti, kako si kaj danes,« in ne že spet: »Kaj praujo u šoli!«
Priložnost za iskren pogovor.
Priložnost, da končno pustim stanovanje razmetano, cunje zmečkane, posodo umazano… in grem ven, v svet!
Priložnost, da prisluhnem tišini.
Priložnost za smeh iz srca!
Priložnost, da to srečo nadaljujem…
In kaj je zate priložnost?
Darja Ušaj
Koliko priložnosti v teh dneh. Nekatere vzbujajo strah, druge dajejo zagon. In, če imamo vsaj kolikor toliko moči v sebi, postane vsem njim skupno le eno: Radi bi jih zagrabili. Radi bi vsaj poskusili… Radi bi uspeli!
Koliko nas je, ki besedo »priložnost« poznamo le v službenem kontekstu: Priložnost, da si zgradim kariero; priložnost, da napredujem; priložnost, da si pridobim ime; priložnost za višjo plačo; priložnost, da se spet kaj novega naučim; priložnost za dober ugled; priložnost, da me bodo cenili, me poveličevali … Prav slednje je velikokrat tisto, po čemer človek danes najbolj obupno hlasta in kar ga žene celo do te mere, da na koncu izgubi vse, kar pravzaprav lahko - samega sebe.
Ali si lahko kdaj srečen tudi takrat, ko delaš nekaj »brez rezultatov«? Nekaj česar ni videti ali vsaj … drugi tega ne morejo videti. Četudi ti tedaj ne ploskajo, delaš v resnici nekaj, kar te… hm… dela živega! To so lahko preproste stvari. Skuhaš pašto. Se pelješ s kolesom. Gledaš zvezde … Nasprotno temu stoji želja, da bi bil perfekten. Čim več skušaš stlačiti v 24 ur, tem boljši človek si. Ali vsaj…tako je danes. Strokovnjaki so pretiranemu naprezanju za željo po pohvalah in priznanjih postavili pod skupni imenovalec: »burn-out«, »izgorelost«, »iztrošenost«, ki je lahko posledica celo več kot dvajsetih let tega, ker človek ni znal ali pa niti ni hotel več prisluhniti samemu sebi. V svojih zadnjih močeh je postal podoben petrolejki, ki najmočneje zasveti, preden dokončno ugasne.
»Ni nemogočih poti«, je pisal Tomaž Humar. Pa jih res ni? Res je, ljudje si sami postavljamo meje in ovire – v svojih glavah namreč, bogovi pa tudi nismo. Za pokojnega alpinista so bile zadnje poti vendarle nemogoče. Narava ga ni spustila naprej. Spomnila ga je, da je le človek. Da so na tem svetu vselej steze, ki želijo ostati neprehojene, nedotaknjene, neokrnjene - tako kot je narava sama.
Človek je del narave. Tudi on želi nekje v sebi ostati neokrnjen, neohromljen od napornega sistema, ki ga neumorno bremeni. In misli, da zmore vse – da mora zmoči! Da je bog. Tempiran je na sekundo, čas za družino in prijatelje mu ne pomeni več dosti. Če dobi nenapovedan obisk, si pri sebi naivno misli: »Sredi vseh teh pogovorov bi lahko bilo že marsikaj bolj pametnega postorjenega.« Pa ni res. Nihče ne bo mogel nikoli nadomestiti pristnega človeškega stika, ki ga lahko imamo samo eden ob drugem - kljub vsej sodobni tehnologiji, s katero mislimo – spet - da smo bogovi. Le kaj pomeni več kot človek pred nami? Ali pa ga imamo raje za ekrani, ker smo se ga začeli bati? Bojimo se samih sebe.
Človek je del narave. In če se odtuji naravi, se odtuji samemu sebi.
Prav to pa je lahko priložnost. Priložnost, da začnem drugače živeti. Fraza »zdrava kmečka pamet« mi je bila že od nekdaj všeč. Ljudje smo morda že pozabili nanjo. Vrnitev k naravi - vrnitev v paradiž… to je tisto, kar nas bo znova poživilo in naredilo takšne kot smo se rodili – ljudi!
Zato je danes priložnost.
Priložnost, da razbijem zaspano vsakdanjo rutino in si dovolim biti spontan.
Priložnost, da povem svoje razmišljanje naglas.
Priložnost, da grem sredi delovnih dni na vrh bližjega hriba in zavriskam: »Kekeeeec, Ružleeee!!!« :)
Priložnost, da se naspim kot dojenček.
In če je treba – tudi zjočem kot dojenček.
Priložnost, da vprašam otroka: »Ti, kako si kaj danes,« in ne že spet: »Kaj praujo u šoli!«
Priložnost za iskren pogovor.
Priložnost, da končno pustim stanovanje razmetano, cunje zmečkane, posodo umazano… in grem ven, v svet!
Priložnost, da prisluhnem tišini.
Priložnost za smeh iz srca!
Priložnost, da to srečo nadaljujem…
In kaj je zate priložnost?
Darja Ušaj
komentarji: 3 |
Dodaj komentar
Za komentiranje morate biti prijavljeni.Komentarji
avtor:
Aleksandra Štaus
| kdaj:
15:57, 30.01.2010
Vsak dan je priložnost za srečo. Vsak trenutek vsakega dne smo lahko srečni, če se tako odločimo...
avtor:
Darja Ušaj
| kdaj:
23:36, 01.02.2010
Samo zanimivo, da se ne odločimo. Na "makro" ravni: Znanstveniki že desetletja napovedujejo, da bo šla Zemlja k hudiču, če bo človek tako grdo posegal vanjo. Pa so se oblasti začele prebujati šele, ko jim je toča popikala audi. Na »mikro« ravni: Človek se zaveda, da cigareti škodujejo njegovemu zdravju, pa se jim celo takrat ne odpove, ko že hudo zboli za rakom na pljučih. Ali pa: Vidi, da neprestano delo načenja ne samo njegovega zdravja, ampak tudi družino. Kljub temu se ne ustavi. Le kaj sili človeka v to, da kljub zavedanju škode, ki jo počne – najbolj samemu sebi - ravna slabo? Katere so tiste skrite silnice, ki delujejo v njem, da ne zna, ne zmore ali pa noče sprejeti odločitve, ki bi ga rešila?
avtor:
Simona Šteblaj
| kdaj:
7:59, 17.02.2011
Vse je stvar odločitev. Vsak nov dan imamo možnost neštetih odločitev, ki obrnejo naš volan življenja v eno ali v drugo smer. Vsak nov dan polagamo kamenčke v naš mozaik življenja. To pa ni enostavno, ker našim odločitvam sledijo tudi posledice, ki včasih niso prijetne in se kot dodatna teža naložijo na naša ramena. Zato mnogi ubirajo lažjo pot - sledijo pohlepnemu materializmu, se skrivajo za množico, odgovornost za notranjo praznino pa prelagajo na družbo. In ko hlasteče iščejo krivca za svojo nesrečo, pozabljajo, da se vse začne in konča - pri njih. Je pač tako - vsak človek je svoje sreče kovač.
Vreme
 |  |  |
| Pet 14°C | Sob 18°C | Ned 22°C |
Recepti
Piškoti za vsak praznik
Ti slastni piškoti se odlično obnesejo ob zelo različnih pri...
› vsi recepti
Ti slastni piškoti se odlično obnesejo ob zelo različnih pri...› vsi recepti
Misel
Brez navdušenja ni velikih dosežkov. (Ralph Waldo Emerson)
